Po 50. letih, odkar praznujemo dan Zemlje, se mi zdi, kot da ga prvič praznuje tudi Zemlja. Veseli se v čistejšem zraku, z bolj prosojnimi vodami, v čudovitem zelenju na severni polobli in modrem nebu povsod. Zdi se, da tokrat dan Zemlje praznujejo tudi živali, ki se zdaj še bolj lahkotno gibajo.
Ljudje pa se zapiramo v svoje domove. Smo si kdaj predstavljali, da bo učenje in delo potekalo samo na daljavo? Smo si kdaj predstavljali, da ne bomo mogli srečati in objeti ljudi, s katerimi smo si blizu? Smo si kdaj predstavljali, da je lahko polovica človeštva zaprta doma, v samoizolaciji?
Zdaj smo izkusili obe skrajnosti: kako je, če človek misli, da lahko zagospodari naravi in kako je, ko človek spozna, da je nemočen pred majcenim, nano virusom, ki je tudi del narave. Zdaj je čas, da se zavemo, da smo ljudje del narave in začnemo delovati v sožitju. Staroselci so bili močno povezani z naravo. To povezanost lahko prebudimo. Samo spomniti se moramo. Zdaj vemo, da je to potrebno.
Na dan Zemlje sem slišala še za globlji pomen besede UBUNTU, U iz AEIOU voditeljstva, ki označuje človečnost in odnose. Z besedo TU staroselci na jugu Afrike označujejo življenjsko silo, ki je v vseh nas. Zato ima ta beseda veliko predpon, ki ponašajo njen pomen v druge razsežnosti. Muntu denimo označuje drevesa, ki nosijo naše prednike, kintu označuje reke in gore, hantu čas in prostor, kuntu pa je oznaka za lepoto. Ubuntu je del celičnega spomina staroselcev. Sodelovanje in podpora drug drugemu za doseganje skupnih ciljev je način njihovega življenja.
Knjigo AEIOU voditeljstva sem izdala lani, v letu, ki je bilo posvečeno jezikom staroselcev. To sem izvedela šele kasneje, ko smo zaključevali angleški prevod. Čas, ko smo se ob svetovnem dnevu knjige na premieri knjige AEIOU voditeljstva prisrčno objemali, se zdaj zdi oddaljen več kot dvanajst mesecev.
Ob letu osorej sem člane petih krogov, s katerimi rada soustvarjam, povabila na spletni pogovor. Za nosilno temo smo izbrali Edinost, sreča, sprava, kar je bilo tudi geslo letošnje prireditve Noč knjige. Po dobri uri in pol intenzivnega dialoga sem si še potrdila, da je sreča, da se imamo. Sreča je, da lahko soustvarjamo v sredini, kjer ima vsak svobodo biti to, kar je, in povedati to, kar misli. Sreča je, da z našim dialogom plemenitimo sebe in druge.
Hvaležna sem tudi za vse čudovite osebne odtenke razumevanja edinosti in sprave, ki smo si jih podelili in skupaj s srečo tvorijo trojico edinost, sreča, sprava. S tem smo še dodatno osvetlili pomen te trojice in dojeli, da gre za zunanji in notranji proces. Vibracije, ki smo jih sprožili z našim dialogom, so mi – po Prešernu – lepo oživljale žile, razjasnile srce in oko.
Recent Comments