Iz izvira v sotočje

Rodila se je misel o večdnevnem transformacijskem doživetju za voditelje. Ne še kot program, temveč kot občutek. Predstava, da se enkrat letno umaknemo iz hrupa sveta v manjši krog ljudi. Da si dovolimo pogovore, ki sicer nimajo prostora – o vodenju, odnosih, odgovornosti in prihodnosti, ki jo s svojim delovanjem soustvarjamo.

Ko sem to idejo prvič izrekla na glas, so se nanjo odzvali somišljeniki – nekateri blizu, drugi z drugih koncev sveta. Decembra sem jim poslala prvi predlog programa. Takrat sem načrtovala sedem dni. Videla sem mednarodni trening v Sloveniji, kjer smo fasilitatorji ves čas del procesa, kjer ne učimo od zunaj, temveč soustvarjamo od znotraj. In kjer ima narava enakovredno vlogo kot vsebina.

Globoko v sebi sem že takrat vedela: to ne bo enkraten dogodek. To bo srečanje, h kateremu se bomo vračali. Ker bo to naš skupni prostor, kjer se učimo, reflektiramo in se vedno znova spomnimo, zakaj sploh vodimo.

Maja 2022 smo se s soustvarjalci prvič srečali v živo – v Bohinju. Ta kraj sem izbrala zavestno. Ne le zaradi lepote, temveč zaradi vode. Voda me že dolgo uči, da povezuje, da prehaja, da se ne ustavlja – in vendar vedno najde pot. Tako kot ljubezen.

Ob zaključku našega srečanja je začelo močno deževati. Kot da bi narava želela še nekaj dodati. Kljub temu smo šli do jezera in tam izvedli meditacijo – za prizemljitev vsega, kar se je med nami odprlo. In takrat je dež ponehal. V tem kratkem premoru sta se ob jezeru pojavila ženin in nevesta v belem, in se sprehodila po blatnem obrežju.

Ko sem po meditaciji odprla oči, je bila belina obleke prva podoba, ki sem jo zagledala. Začetek. Čistost. Sporočilo, da se nekaj novega lahko rodi tudi na mehkih in drsečih tleh.

Še vedno smo stali v krogu, ko je nekdo v blatu zagledal star kovanec za 10 jugoslovanskih dinarjev. Na njem je bila letnica 1963. Dala sem ga v žep in se nasmehnila: To je moj proračun. V tistem trenutku sem jasno začutila, kako resnično je to. Program sem začenjala skoraj brez finančnih sredstev, a z obiljem znanja, izkušenj in notranje jasnosti.

Nekdo je pripomnil, da je Jugoslavija nekoč denar dobivala z vzhoda in zahoda. Povezati moraš dvoje, je rekla sogovorni možu pokazala svoj kovanec, mi je v odgovor pokazal drugega, prav tako za 10 dinarjev, z letnico 1955. Istega dne me je pričakala Sobotna priloga z veliko številko 55 na naslovnici, simbolom prenove ob 55-letnici izhajanja. In potem še ta droben, a pomenljiv uvid: AEIOU, prevedeno v številke, pomeni prav 55.

Ni šlo za razlago. Bolj za potrditev. Za tih notranji da.

Prvo izvedbo programa smo iz Bohinja in iz povirja Save Bohinjke preselili v bližino izvira Save Dolinke, v Gozd Martuljek. Zame ima zgodba obeh Sav posebno moč – dve različni vodi, dva izvira, ki se združita v eno reko. Sotočje kot prispodoba sodelovanja, povezovanja in celote, ki je več kot njeni deli.

Tudi Beli potok v Gozdu Martuljku me vedno znova nagovori. Slap, kamniti možiclji ob poti, hoja ob vodi vse do sotočja. Opomin, da ničesar ni treba siliti. Da smer pogosto najdemo prav v zaupnem sledenju toku.

Letos se pripravljamo na že četrto izvedbo programa AEIOU Executive, ki nosi naslov Lead with Clarity, Thrive with Wisdom. Program ostaja majhen. Namerno. Največ dvanajst ljudi. Dvanajst zgodb. Dvanajst različnih tokov, ki se za nekaj dni srečajo, upočasnijo in se morda povežejo na nov način.

Včasih se mi zdi, da me življenje vedno znova uči iste lekcije – ničesar ni treba prepričevati ali dokazovati. Dovolj je prisluhniti in dovoliti, da se srečajo prave vode ob pravem času. Tako je nastal ta program. In tako še vedno nastaja.

Če te ob branju kaj v tebi vzvalovi, če imaš občutek, da si tudi sam ali sama na poti med izvirom in sotočjem, potem morda že veš, zakaj te ta zgodba kliče.

P. S.

Med meditacijo v Bohinju sem videla sebe, kako mesim testo, okoli mene pa so otroci. Takrat te podobe nisem razumela. Sinoči sem mesila testo za štrudelj, okoli mene pa so bile tri vnukinje in en vnuk. Vode je bilo sprva preveč. A tudi to me je spomnilo na isto: moje poslanstvo je povezovanje tokov – in zaupanje, da sotočje vedno najde ravnotežje.